menuimage 1

Zgodovina zavoda

Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava – skrajšano ime ZUDV DORNAVA je socialnovarstveni zavod za usposabljanje. Ustanovljen je bil 1.10.1953 z odločbo takratne Vlade Republike Slovenije. Poimenovali so ga »Dom za duševno defektno mladino v Dornavi pri Ptuju«. 


Petnajst dni po ustanovitvi, so se odprla velika in težka vrata starega dvorca v Dornavi. Skozi njih je v grajsko notranjost stopilo 67 »drugačnih graščakov«. Prišli so iz zavoda v Hrastovcu. Bili so iz različnih krajev Slovenije. Napotili so jih v dom v Dornavo z namenom, da bi v njem živeli in se usposabljali.


Tako se je začelo življenje in delo v zavodu. Zaposleni še niso poznali otrok, rekli so jim, da so »duševno defektni«, vendar so vedeli, da potrebujejo ljubezen in več pomoči kot drugi.


Pozitivna naravnanost vodstva zavoda do pomoči potrebnih otrok in čuječnost delavcev, ki je bila prežeta s takratno idejno usmeritvijo, da je družba dolžna pomagati in skrbeti za tiste, ki sami zase ne morejo, je zadoščalo, da se začne humano poslanstvo.


Prostorski pogoji v baročni graščini dvorca Dornava niso bili primerni za razvoj dejavnosti celovite skrbi za potrebe oseb z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ti so slabo zagotavljali le osnovne higienske pogoje.

Dvorec Dornava ZUDV nekoč
Dvorec Dornava: Prvi dom Na grajskem dvorišču 60-ih let

 

Delavci v zavodu so se takrat tega zavedali in so načrtovali gradnjo novih prostorov zavoda. Vendar gospodarska reforma v takratni Jugoslaviji, v prvi polovici šestdesetih let je ta načrt preprečila. 


V tem obdobju je tragično končal življenje prof. dr. Marijan Borštnar prvi ravnatelj zavoda. Leta 1967 je zavod dobil po njem ime.

dr. Marijan Borštnar
Prvi ravnatelj zavoda

 

Število uporabnikov v zavodu je stalno naraščalo. Povečevalo se je tudi število delavcev, vendar nesorazmerno glede na povečanje števila uporabnikov. Koncem osemdesetih let je v zavodu bilo 320 uporabnikov; vsi so bili v institucionalnem varstvu, ki so živeli na 2200 m2 bivanjske površine.


Prostorska stiska v zavodu, je bila glavni ovirajoči dejavnik za razvoj potrebnih programov glede na potrebe uporabnikov. Takratna država, na izteku, je zmogla še toliko moči, da je zgradila v Dornavi nove prostore za 180 otrok in mladostnikov, ki so se izselili iz graščine v jeseni leta 1990. 


To je omogočilo za otroke in mladostnike nove razvojne možnosti in boljše pogoje dela za delavce. V dornavskem dvorcu je ostalo 140 odraslih uporabnikov, starejših od 18 let. Njihova vrnitev v domači kraj ni bila možna. Približno ena tretjina je bila vključena v VDC, ki je že deloval v zavodu, ostali pa so bili v t.i. institucionalni obravnavi odraslih – vsi še vedno v slabih prostorskih in programskih pogojih.


Koncem devetdesetih let prejšnjega stoletja so se začele priprave tudi za izselitev odraslih uporabnikov iz dornavske graščine. Izselitev se je zgodila leta 2002; 110 uporabnikov se je preselilo v, za njih zgrajene nove prostore v Dornavi; 30 pa se je vselilo v stanovanja na  Ptuju in Dornavi.

Tako se je končala leto dni manj kot, polstoletna zgodovina zavoda, ki je bila najbolj označena z azilskim življenjem in stalnim hrepenenjem po izselitvi iz teh pogojev.